Danes je veliko šol zaprtih in seveda so svoja vrata šole zaprle ker so verjele. Verjele so peščici, ki so zaradi svojih domnev prižgale rdeči alarm zaradi prihajajoče snežne fronte. Juhu, so rekli učenci in dijaki, ter se z nasmeškom na obrazu včeraj odpravili domov. Jaz pa sem se zamislil...
Kako lahko vse napovedi tako očitno z lahkim srcem sprejmemo in naredimo iz nekaterih dognanj še večjo problematiko kot je. Spomini sežejo daleč... in neko zimo, že dolgo je tega, je zapadlo ogromno snega (50 in več centimetrov) in seveda smo vsi veselo odhajali v šolo in se imeli za spremembo enkratno v šoli. Mlajši smo se igrali na snegu, delali snežake, in pomagali starejšim učencem, ki so odmetavali sneg, tako da smo skrbeli za vroče napitke in malico. Osnovna šola je imela zajetno količino lopat, ki so jih z veseljem vihtele otroške roke. Seveda pa so to bili drugi časi, ko smo učenci in dijaki živeli družbeno življenje in pomagali družbi po najboljših močeh. Pouka ni bilo, bilo pa je delo, ki smo ga z veseljem opravili in se tudi zabavali. Učitelji so bili poleg nas z nasmeškom na obrazu in ni bilo vidnih skrbi, ki nas razjedajo danes (kaj pa realizacija, kdaj pa bomo utrjevali, kako bomo pa naredili doprinos ur, popravljanje ocen, testi, itd.). Vse to je bilo v tistem trenutku nepomembno in živeli smo kot že povedano, življenje ki se je podrejalo pričakovanju družbe kot celote. Pomagali smo starejšim, slabotnejšim, potrebnim pomoči in to nas je naredilo močnejše. Danes pa...
Moji predragi učenci / dijaki..., za odmetavanje snega žal ne obstajajo aplikacije na vaših pametnih telefonih ali računalnikih, na obstaja udoben topel fotelj, ki bi vas grel, ko bi recimo se končno odločiti v zimskih razmerah pomagati sočloveku v stiski, ne pomagajo nobene fraze "jaz bom..." ali "jaz sem...", potrebno si je natakniti bundo in rokavice, ter fizično poprijeti za lopato in odmetavati sneg. Ko boste to tudi storili, pa lahko izustite "mi smo naredili nekaj več...", a do takrat boste le generacija, ki bo znana po frazah kot so zgoraj omenjene in se navadno pričnejo z besedo "JAZ".
Pouka prosti dnevi so bili za učence in dijake vedno nekako praznični dnevi, ki pridejo pričakovano in to pričakovanje je bilo vedno veliko slajše, kot pa sedeti doma v toplem fotelju pred računalnikom ali s pametnim telefonom v roki in si v mislih ponavljati "jaz, jaz, jaz,...".
No, da pa veselje ne bo dolgotrajno, se pa verjamem da zavedate, kajti za razliko od moje mladosti, boste "VI" zaradi tega prostega dne v šolo primorani priti neko soboto, ko bomo učitelji utrujeni, slabe volje in seveda razpoloženi za kaj več. Mogoče bomo razpoloženi za preverjanje znanja družbeno osveščenih, oziroma neosveščenih. Kajti imeli ste prosti dan, ki ste ga lahko uporabili za dodatno utrjevanje snovi, vajo in upravičeno lahko pričakujemo da boste polni znanja in samega sebe...
Seveda pa za določeno peščico ljudi to ne velja, ker imajo dobro razvite družbene norme.
Prof. M2M
Ni komentarjev:
Objavite komentar