Spopad velikanov glasbenih nesoglasij

Ponovno brskanje po naftalinu, po izredni zbirki CD-jev in potem končno zadetek v polno. Danes pa mislim, da bi bil lahko dan za spopad neverjetnih ritmov kitar in kultnih pesmi za vse, ki prisegajo na punk ali punk rock. No, takšen spopad ritmov, kitarskih riff-ov in močnega jeznega glasu s priokusom upora do oblasti, se je pričel nekje 1976 leta v Londonu, Anglija. Mogoče tisti, ki malo poznate zadeve ste že ugotovili o kateri skupini je govora, za vse ostale pa v vednost, da beseda SPOPAD prevedeno v angleščino pomeni THE CLASH in to je ime skupine, ki je zasedla to častno mesto na mojem blogu. Iz celotnega repertoarja skupine sem danes poslušal koncert skupine iz leta 1982, ki je bil izdan na CD-ju šele 2008 leta in sicer 6 let po smrti Joe Strummer-ja, ki je bil srce skupine, skupina je dušo našla v Mick Jones-u in preostalo telo v Paul Simonon-u in Terry Chimes-u. Skupina je imela na začetku nekako sporno in retro punk ime (Weak Heartdrops and the Psychotic Negatives), vendar pa je nekega popoldneva popolno razodetje ob branju dnevnega časopisa doživel basist Paul Simonon in pojavil se je predlog o imenu in ko so se vsi strinjali so se rodili The Clash. Simonon je pred kratkim, ko so bili sprejeti v “Rock’n’roll hall of fame”, rojstvo imena te super skupine opisal nekako takole:

“It really came to my head when I started reading the newspapers and a word that kept recurring was the word 'clash', so I thought 'The Clash, what about that,' to the others. And they and Bernard, they went for it.”

Nekako lahko nastanek skupine povežemo z globoko senco še ene angleške kultne punk skupine Sex Pistols, katerim so na nekaterih koncertih celo ogrevali obiskovalce / publiko. Vendar pa po razpadu pištol prevzamejo primat in v sicer kratkih 10 letih obstoja nanizajo mnoge uspešnice in posnamejo 6 studijskih plošč, na katerih je neverjetnih 120 pesmi in marsikatera od njih je seveda v očeh punk publike kultna, »must have« pesem, ki predstavlja odsev neke generacije, prostora in časa, ko je imel upor proti ustaljenim normam še nek smisel. Prisotna je bila želja po izboljšanju socialnih vrednot.

V letih po razpadu, se je pojavilo veliko namigovanj, da bi se skupina ponovno zbrala vsaj za koncertno turnejo, vendar pa zaradi zasedenosti »srca in duše« skupine, se je ponovna popolna združitev skupine nekako odmikala vse do nepričakovane smrti »srca« skupine Joe Strummer-ja, ki je umrl zaradi prirojene srčne napake, ki je po 50 letih ustavila srce velikega človeka punk rock scene. Tako nam ostaja le spomin in 120 pesmi legendarne skupine The Clash.

Naslov koncertnega CD-ja, ki sem si ga po dolgem času zavrtel in ga poslušal v povsem drugačni luči kot v mladosti njihove studijske izdelke je »Live at Shea stadium 1982«, na njemu je zbranih 16 super pesmi, nekaj od teh pa jih bom sedaj tudi predstavil.

The Clash – Live at Shea Stadium 1982 (izdano 2008)

1. "Kosmo Vinyl Introduction"
2. "London Calling"

Besedilo za pesem je napisal Joe Strummer in sicer je nastala po nuklearni nesreči elektrarne “Three Mile Island” in je nekakšna refleksija na dogodke, ki so povezani s to nesrečo. Sam Strummer je o nastanku pesmi in tistemu obdobju povedal: “We felt that we were struggling about to slip down a slope or something, grasping with our fingernails. And there was no one there to help us.” Pesem danes pred vsako domačo tekmo zavrtijo na Stanford Bridge-u (Chelsea stadium) in na Loftus Road Stadium (Queens Park Rangers stadium).

3. "Police on My Back"
4. "The Guns of Brixton"

Zanimiva pesem, z zelo zanimivo polno pulzirajočo bas linijo, ki se je rodila izpod peresa basista Paul Simonon-a in je prva njegova pesem, ki so jo The Clash posneli. Pesem se je od nastanka dalje vedno pojavljala na koncertnem repertoarju in je ena izmed redkih pesmi, ki jo je pri The Clash zapel Paul Simonon. Čudovita bas linija, vredno vsake sekunde poslušanja.

5. "Tommy Gun"
6. "The Magnificent Seven"

Pesem polna energije, socialnega pomena govori o preprostem delavcu in njegovem dnevu, kako se z željo v srcu odpravlja na delo, da bi svojemu dekletu lahko nudil vse kar ji ponujajo razne reklame in napisi. No ja pesem je nekako zanimiva tudi zaradi prvih zametkov »rap punk rock-a« , ki je tudi nekako popopran z reggie ritmom.

7. "Armagideon Time"
8. "The Magnificent Seven (Return)"
9. "Rock the Casbah"

Pesem, ki ne potrebuje posebne predstavitve, je verjetno ena njihovih boljših, kompleksnejših stvaritev, kjer se prepletajo besede različnih jezikov od arabskega, hebrejskega, turškega in sanskrt jezika. Sama beseda Casbah pa pomeni citadela in na začetku koncerta Joe povabi vse skupaj v Casbah in koncert se začne.

10. "Train in Vain"
11. "Career Opportunities"
12. "Spanish Bombs"
13. "Clampdown"
14. "English Civil War"
15. "Shoul I Stay or Shoul I Go"

Pesem, klasika, himna in ne vem kaj vse je že zapisano in verjetno v svojem kontekstu same resnice, ki grmijo iz zvočnikov. Posebnost pesmi je verjetno dvojezičnost, angleščina Mick-a in španščina Joe-a, se prepletata in tvorita fenomenalno zmešnjavo, posebnost pesmi. Super kultna pesem, carsko.

16. "I Fought the Law"

Konec koncev fenomenalni izdelek, vreden vsakega centa in časa, ki je namenjen zanj. Kot bi marsikateri angleški zanesenjak dejal: »MUST HAVE ITEM!!!«

 Prof. M2M