Eh eh, kaj mi je tega treba bilo....?
To se sprašujem sedaj že en teden in verjamem, da se bom spraševal še naprej. Namreč odločil sem se, da bom del financ namenil v izboljšanje svojega psiho-fizičnega stanja, kar pomeni, da sem se odločil za osebnega trenerja.
Po priporočilih in preverjanjih o dosedanjih uspehih osebnih trenerjev, sem se odločil za Mita. Seveda je super odločitev in vse skupaj je zelo zanimivo, vsak začetek pa je seveda boleč in po dveh treningih se počutim uničeno, vsaka mišica na telesu me boli, neverjetno - a resnično. Zadovoljive bolečine, privabljajo nasmeh na obraz meni in mojim bližnjim, ker mi ta bolečina da vedeti kaj sem na treningu naredil zase.
Prvi trening je nekakšna diagnostika, ko te Mito eno uro muči, gor in dol, pa levo in desno, skoči sem in tja..., skratka počutiš se kot na mučilnici. In ko bolečine minejo pride drugi trening...
Drugi trening so sestavljale le tri vaje in ena zaključna lažja vaja. Tukaj je bil smisel v ponavljanju; in sicer skupaj naj bi naredil minimalno 90 (110) sklec, bruhcov (znano tudi kot vojaška vaja) in dvojnih poskokov s kolebnico (če to ne zmoreš, se število poskokov podvoji). Za konec pa še valjčkanje, da je bila polna merica in pika na iiiiiiii.
Hmmm, tole pišem v četrtek popoldne in še vedno sem v celoti polomljen, trd, bolečine mi zategujejo telo in mišice. Pomislim, jutri je petek in novi trening, nasmeh se mi pojavi na obrazu in zazrem se v daljavo in se zamislim...
Prof. M2M
